Za oskrbo naselij s pitno vodo potrebujemo medsebojno povezan sistem, ki vsebuje zajem, črpanje, transport, hranjenje in razdelitev vode. Elementi vodovodnih sistemov so: vodno zajetje, črpališča, tlačni cevovod, vodohran, razbremenilnik, cevovod.
Vodni viri so deževnica, odprti vodotoki (reke, jezera), podtalnica, izviri.
Izvir nastane tako, da podzemna voda priteče na površje. Kakovost vode v izviru je odvisna od časa pretakanja pod zemljo, vrste zemljine, globine pretakanja, onesnaženja s površja in pri samem izviru. V Sloveniji najpogosteje srečamo slojni izvir, izvir v razpoki in kraški izvir. Vsak izvir zajamemo tako, da z izkopom pravokotno na plastnice sledimo vodnemu toku v notranjost – kopljemo po neprepustni plast. Vedno iščemo, kje je tok najmočnejši. Voda pogosto izvira na enem mestu, zato tedaj izberemo točkovni izvir. Če se voda izceja v širino, zajetje ustrezno izberemo in jo zajamemo z drenažami, kar imenujemo zajem izvira v plasti.
Če zajetje leži nižje od vodohrana, moramo vodo vanj črpati. Pri velikih vodovodnih sistemih je črpališče lahko zgrajeno kot črpalna postaja nad vodnjakom ali pa kot samostojen objekt.
Pri manjših vodovodih, kjer vodo zajemamo v točkovnem ali plastnem izviru, zgradimo črpalnico kot samostojen objekt, ki leži toliko pod zajetjem, da voda iz zajetja vanj priteka težnostno. V črpalnici sta dve črpalki (ena služi za rezervo), električna omarica, sistem za dezinfekcijo.
Po tlačnem cevovodu črpamo vodo iz črpalnice v vodohran. Zaradi znatne višinske razlike (običajno od 20 do 60 m, pa tudi do 200 m) ga pogosto položimo zelo strmo. Črpanje je občasno, zato ob spremembi delovanja lahko pride so vodnega udara. Cevovod je položen v jarek na 10 cm debelo peščeno blazino v globini, ki je varna pred zamrzovanjem. Odvisno od klimatske cone, v Sloveniji zadošča, da cevovod prekrijemo z 80 do 150 cm zemljine. Če je teren strm, je cevovod sidran na razdalji približno 15m.
Vodohran je osnovni element vodovodnega sistema, v katerem shranjujemo vodo. Vodohran s svojo rezervo vode:
Vodohran s svojo lego zagotavlja ustrezen vodni tlak pri porabnikih (od 0,5 do 6 barov), za gašenje požarov neposredno iz hidrantov vsaj 4 bare, za gašenje z uporabo gasilske črpalke vsaj 1,5 bara.
Kadar moramo iz vodohrana napajati nižje ležeča naselja, kjer je višinska razlika tolikšna, da bi bil tlak v razdelilnem cevovodu večji od 6 barov, moramo vmes pritisk zmanjšati z razbremenilnikom. Ta je lahko gravitacijski, kjer v manjšem objektu z ventilom s plovcem, ki je nameščen v vodnem bazenu, v bazenu ustvarimo novo prosto gladino (enako, kot v straniščnem izplakovalniku) in tako vodni pritisk zmanjšamo na nič. Pogosto razbremenilnik rajši opremimo z reducirnim ventilom, saj lahko pri tej izvedbi poljubno zmanjšamo vodni tlak v nižje ležečem cevovodu.
Iz vodohrana do naselja vodi glavni cevovod, ki je lahko magistralni ali primarni. Ta se razcepi v veje razdelilnega cevovoda, ki tvorijo sekundarno omrežje. Vsi cevovodi so sestavljeni iz cevi, fazonskih kosov (lokov, odcepov, prehodov, spojnih kosov…) in armatur (zapornih ventilov, zasunov, zračnih ventilov, blatnih in izpraznjevalnih izpustov, hidrantov…).