fbpx

Prenapetostna zaščita (VG)

Prenapetostna zaščita je zaščita električnih instalacij in podatkovnih linij pred prenapetostmi, ki se lahko pojavijo v električnih omrežjih. Največje prenapetostni v omrežju se pojavijo ob udarih strele. Pri tem ni nujno, da je to neposredni udar v sam objekt, tudi ob bližnjih, kot tudi ob oddaljenih udarih se lahko pojavijo inducirane prenapetosti, ki zlahka poškodujejo elektronske naprave. Trenutne in stikalne prenapetosti v omrežju so venomer prisotne, in prav tako lahko povzročijo škodo na elektronskih napravah.

Za zaščito objektov oz. instalacij in nanje priključenih naprav v objektu poznamo tri stopnje prenapetostnih zaščitnih elementov, ki se v glavnem razlikujejo po tokovni zmogljivosti odvajanja. Za kvalitetno ter zanesljivo zaščito je potrebno prenapetostne zaščitne elemente pravilno dimenzionirati. To pomeni v splošnem, da je potrebno namestiti vse tri stopnje zaščite, kajti le v tem primeru lahko pričakujemo, da ob pojavu prenapetosti ne bo prišlo do poškodb električne opreme. Prepričanje, da le z eno stopnjo zaščite rešimo problem, je zmotno. Tako se običajno v praksi dogaja, da se kot prenapetostna zaščita uporabi le zadnja, III. stopnja zaščite, ki je običajno na tržišču dosegljiva v obliki različnih električnih podaljškov z vgrajeno prenapetostno zaščito. Zmogljivost odvajanja toka je v takšnem primeru okrog 6 kA (8/20). To pa je občutno premalo saj v primeru, ko se pojavi udar strele neposredno ali nekje blizu objekta, se lahko pojavijo tokovi tudi do 200 kA. V tem primeru torej takšna prenapetostna zaščita ni sposobna zaščititi naprave, sama zaščita se uniči skupaj z napravo, ki bi jo morala zaščititi. V primeru instalirane kompletne zaščite, kar pomeni vse tri stopnje prenapetostnih zaščitnih elementov, pa prenapetostna zaščita uspešno zaščiti samo napravo. Vendar pravilno nameščena prenapetostna zaščita ne ščiti objekta pred direktnim udarom strele v sam objekt, temveč le instalacije v objektu, zato je vedno potrebno izvesti ustrezno strelovodno instalacijo.