Učne metode in oblike (VG)

UČNE OBLIKE

O učnih oblikah učitelj (inštruktor, posredovalec, vodja) nujno razmišlja že takrat, ko se pripravlja in ko načrtuje učni proces. Izbor ustrezne oblike je izjemno pomembno in je v neposredni zvezi z naravo učnega gradiva. Z ustrezno obliko se namreč organizator učnega procesa odloča o stopnji in moči učenčevega aktivnega vključevanja: zdaj predpostavljamo manjše oziroma večje angažiranje udeležencev izobraževanja. Včasih zadošča, da učenci le aktivno poslušajo in sprejemajo določene informacije, drugič pa je učna snov takšna, da jo bodo morali sprejemati ob  največji možni neposredni aktivnosti slehernega posameznika.

Najbolj znane so naslednje učne oblike: 

• frontalna (plenarna) oblika, 
• skupinska oblika. 

UČNE METODE

V nobenem teoretičnem pristopu k učno vzgojnemu procesu ni toliko divergentnih stališč in razlag, kakor je na področju učnih metod. Vzrok za vse te nesporazume je v tem, da definicijo učnih metod pogosto identificiramo z mnogimi drugimi vprašanji izobraževanja, npr. z viri za znanja, obliko dela, krajem izvajanja in izobraževanja, učnimi sredstvi, stopnjami učnega procesa,..

Učne metode so načini dela pri pouku. Ker pri pouku delajo učitelji (tisti, ki učijo) in učenci (tisti, ki se učijo), predavatelj in slušatelji, gasilski častniki in skupina ali enota gasilcev ima vsaka metoda dvostranski pomen tj., da se nanaša na delo obeh strani. Tisti, ki uči uporablja te metode s ciljem, da bi posredoval čim več znanja, tisti, ki se učijo pa s ciljem, da bi se čim več naučili. Učne metode so določene poti po katerih predavatelj podaja znanja slušateljem. 

Metoda sama za sebe ne pomeni nič, je sestavni del učno – vzgojnega procesa in je najtesneje povezana s snovjo. Vsak predavatelj pri uporabi metod zraven snovi, vnaša svoj način uporabe metod. Način, kako bo uporabljal učne metode se imenuje učna tehnika. Vse skupaj pa je najtesneje povezano z individualnimi lastnostmi učitelja kot so: temperament, delovna praksa, strokovni pristop, pedagoški pristop, psihološki pristop, …

Vrste učno-vzgojnih metod:

• metoda razlage,
• metoda razgovora,
• metoda dela s tekstom,
• metoda demonstracije,
• metoda diskusije,
• metoda praktičnega dela,
• metoda urjenja in vaj.

IZBOR METOD

Pri izboru metod vpliva mnogo dejavnikov: npr. učna oziroma delovna vsebina. Tako bomo uporabili drugačne metode pri predstavitvi organizacijskih in zakonskih predpisov, kot pri gasilski taktiki in podobno. Pri delu z mlajšo populacijo se več uporablja metoda razgovora, demonstracije ter načela vzgojnosti in postopnosti, pri delu s starejšo populacijo pa se več uporablja metoda razlage in diskusije. Na izbor metod vplivajo tudi razpoložljiva učna sredstva, značilnosti učenja in podobno. 

Na izbor metod v gasilski dejavnosti vplivajo tudi posebnosti gasilske dejavnosti, kot so: 

1. Področje gasilske dejavnosti, ki je lahko preventivno ali operativno. Preventivno zajema normalen izbor metod, medtem, ko zahtevnost gasilske kurative zahteva posebne prijeme. V tem primeru se človek pripravlja za delo v izrednih razmerah, saj mora znanje in spretnosti uporabiti v razmerah, ko gre za ogroženost ljudi, premoženja, pomembne pa so tudi psihološke kvalitete.
2. Prostovoljnost gasilskega dela, kar zahteva večjo stopnjo vzgojnosti, motivacije in zavesti. Pri drugih oblikah izobraževanja je potreba zaradi poklica, napredovanja, ki ima materialne efekte, pri gasilski dejavnosti pa je delo povezano s humanostjo in nekaterimi drugimi vrednotami.

METODA RAZLAGE

Metoda učne razlage je način dela pri pouku, ko učitelj ali predavatelj verbalno razlaga dele učne vsebine. Imenuje se tudi monološka metoda. Pri poučevanju je človek zmeraj uporabljal ustni govor, kot temeljno obliko človekovega izobraževanja. Za to metodo je značilno, da v kratkem času lahko podamo mnogo snovi, je torej zelo ekonomična. Zato uporabljamo to metodo, če ni dosti časa. Prikladna je, ko posredujemo novo gradivo s katerim slušatelji še niso dovolj seznanjeni. Ta metoda je zelo lahka za uporabo. Slabost te metode je v tem, da ni možno spremljati, kako slušatelji dojemajo, slušatelji pa so pasivni. 

METODA RAZGOVORA

Je način dela pri pouku v obliki dialoga med učiteljem in učenci, pa tudi med učenci. Tu sta v razgovoru obe strani enakovredni s tem, da učitelj vodi in usmerja razgovor. 

Ta metoda ima dva sestavna dela:

• vprašanje,
• odgovor.

Vprašanje: 

Je tisti del verbalne komunikacije, s katerim se človek obrača na drugega človeka, z željo, da bi z odgovorom dobil zahtevano informacijo. 

Odgovor:

Je druga strukturna komponenta razgovora. Po vrsti vprašanj se razlikuje tudi vrsta odgovorov, zato imamo tudi rek: »Kakršno vprašanje, takšen odgovor!« Odgovor je tudi odvisen od poznavanja vsebine, na katero se nanaša vprašanje, kot tudi na sposobnost verbalnega izražanja. Razgovorna metoda je zelo uporabna, še posebej pri delu z mladimi, ker aktivira dejavnost mladih, slušateljev. Slušatelji so enakopravni, kritični in znanja so trajnejša. Je pa manj sistematična in manj ekonomična. Je primerna, če so dosežena zadostna predhodna znanja. 

METODA DELA S TEKSTOM

METODA DEMONSTRACIJE

METODA DISKUSIJE

Je konfrontacija mnenj in stališč o določenih učnih vprašanjih in problemih med učiteljem – predavateljem in učencem – slušateljem. Rešitve lahko dajeta obe strani, za končno odločitev pa se izberejo rešitve, ki imajo več dokazov. Ta metoda je manj ekonomična od drugih metod. V diskusiji morajo biti ustrezno oblikovana tudi pravila, da lahko govore le tisti, ki ima kaj novega k pojasnitvi problema. Prav tako se diskusija ne sme oddaljevati od reševanja problema. Pri diskusiji se mora upoštevati sogovornike. Diskusija je primerna v seminarski obliki dela, ko z izmenjavo izkušenj in mnenj pridemo do določenih rešitev.

METODA PRAKTIČNEGA DELA

Praktično delo je aktiven odnos človeka do materije in narave sploh, da bi jo spreminjal. Za uporabo te metode morajo biti izpolnjeni določeni materialno – tehnični pogoji. Uporabi se lahko npr. pri demonstraciji gorenja in gašenja.

METODA URJENJA IN VAJ

Z vsemi dosedanjimi metodami se realizira le del izobraževalnih nalog pouka, v glavnem le pridobivanje znanja. Za gasilsko dejavnost je značilno zraven potrebnega znanja tudi oblikovati veščine in si pridobiti navade, kar pa sodi k funkcionalni nalogi pouka tj. razvijanje delovnih sposobnosti na področju požarne operative.

Brez dvoma si je znanje nujno potrebno pridobiti pred razvijanjem delovnih sposobnosti, ker je znanje podlaga za sposobnosti. Pridobivanje sposobnosti je najtesneje povezano z vajami oz. urjenjem. Tako kot ljudje v različnih poklicih pridobivajo svoje delovne sposobnosti v dolgotrajnih vajah, je ta naloga istovetna z gasilsko kurativo. Vsaka vaja je povezana s procesom urjenja, ki običajno traja skozi daljše časovno obdobje. 

Proces urjenja ima tri faze:

1. seznanitev s ciljem (uvod in motivacija),
2. demonstracija dejavnosti z metodo demonstracije,
3. organizirano ponavljanje dejavnosti, kar zajema plansko ponavljanje gibov in dejanj.

Sledi ponovna razlaga, dopolnitve, prikaz, pojasnjevanje in vse se ponavlja tako dolgo, da se dosežejo ustrezne spretnosti.

Urjenje je zelo kompleksna dejavnost, ki zajema hkratno aktivnost na večih področjih, kot so: 

• urjenje v razmišljanju, da se misel prenese v postopke;
• urjenje v izražanju, da se zagotovi ustreznost poveljevanja;
• motorično – praktično urjenje v uporabi tehnike in opreme;
• psihofizično urjenje v prilagajanju na stanje;
• kondicijsko urjenje, za pridobivanje časovnih spretnosti.