Omejevanje širjenja požara med zgradbami (VG)

Ob nastanku požara na eni zgradbi je zaradi različnih fizikalnih zakonitosti možen prenos požara na sosednjo zgradbo:

• toplotno sevanje;
• gibanje vročih dimnih plinov;
• širjenje plamenov;
• let isker in gorečih delov.

Obstaja več možnosti, predvsem gradbenih, s katerimi je možno takšno širjenje preprečiti, npr.:

• postavitev požarnega zidu med obe zgradbi – rešitev je smotrna, kadar sta stavbi druga ob drugi;
• najbolj razširjen in nekdaj edini mogoč je bil ustrezna oddaljenost med obema zgradbama, tako da so se učinki požara že izničili;
• k omejevanju širjenja požara veliko pripomore tudi uporaba negorljivih materialov, predvsem ko gre za strešno kritino ali druge izpostavljene dele;
• če pa je v zgradbi, kjer je prišlo do požara, vgrajena naprava za avtomatsko gašenje, pa se požar sploh ne more razviti do faze, ko bi lahko ogrožal sosednjo zgradbo.

Omejevanje širjenja požara po zgradbi in na sosednje zgradbe se po prihodu gasilcev izvaja tudi z operativnim ukrepi. Ti so v veliki meri odvisni od tega, kakšne karakteristike ima zgradba in katere ukrepe požarne preventive ima izvedene. Če ukrepov ni ali so slabo izvedeni (premajhna razdalja med zgradbama, odprtine v požarnem zidu, samo delno izveden požarni zid, dograjeni deli stavbe, ki požarno povezujejo dva sicer ločena dela zgradbe, itd.), so potrebni večji napori gasilcev, več gasilcev, več opreme, več gasilnega sredstva, kljub naštetemu pa še vedno obstaja večja možnost, da se bo požar razširil na del zgradbe, ki bi moral biti požarno ločen.